DEPRESIJA IZRAŽANJA ČUSTEV

DEPRESIJA IZRAŽANJA ČUSTEV ZAHTEVA ZAMRZNITEV MEMBRANE

Depresija je zaustavitev v sili ali resna omejitev gibanja telesa, da se prekine neučinkovito vedenje in odnosi, ki se jih oseba zaradi SMI ne zaveda. Razumevanje učinkov senzorne amnezije (SA) in senzorne odtujenosti (SO) na pojav depresije je ključnega pomena. SA in SO človeku preprečujeta, da bi ugotovil in popravil svoje napake, kar vodi v depresijo, ki je v tem primeru zaželena in nujna. Ker v depresijo ne more dati tistega, kar bi morala, mora pasti v depresijo na področjih, kjer je redukcija slaba. Depresija takrat postane problem in diagnoza.

Depresija se lahko kaže na različne načine, kot so zmanjšano telesno gibanje v obliki poškodbe, bolezni, izgorelosti, kronične utrujenosti in nespečnosti. Lahko se kaže tudi kot zmanjšano izražanje čustev in zaznavanja občutkov v obliki apatičnosti, anhedonije, otopelosti, zadržanosti, žalosti, obupa ali otožnosti. Poleg tega lahko depresija vpliva na zmanjšanje finančnih zmožnosti v obliki izgube službe, slabšega poslovanja podjetja, bankrota ali stečaja.

Zmanjšano gibanje, vedenje in odzivnost pa se običajno pojavljajo na več področjih hkrati v različnih razmerjih. V vseh primerih pride do korekcije v predelu telesa in zmanjšanja življenjske energije zaradi dolgotrajne nezmožnosti spreminjanja odnosov, ki ga izčrpavajo in stiskajo, vendar zaradi SMI (senzorno motorna iluzija) tega ne opazi pravočasno oz. je tako preveč entropijskega načina življenja navajen od mladosti.

Vedeti o depresiji je pomembno, ker zmanjša učinkovitost dihanja, kar zmanjša življenjsko energijo. Da bi se izognili dejanjem in reakcijam, ki so nad našo čustven zrelostjo, moramo zmanjšati življenjsko energijo, da ustvarimo depresijo. Še posebej, če smo bili v otroštvu priča ali bili žrtev nezrelega izražanja močne življenjske energije, ki je imela resne, dolgoročne posledice na nas (npr. prepiri, ločitve, odtujenost, globoke zamere). Takrat se v naši podzavesti zapišejo vzorci, ki preprečujejo, da bi tudi mi pri podobni starosti ponovili enako nezrelo dejanje, ki ga nosimo zapisanega v podzavesti, kot posledico prenosa od staršev na nas.

Depresija nam preprečuje, da bi ponovili napake naših prednikov

Analiza istospolnega starša ali druge osebe, ki je imela na osebo podoben vpliv, kot bi ga starš moral imeti, bo skoraj vedno razkrila dogodke, ki so se zgodili v podobnem življenjskem obdobju, ki jih klient želi preprečiti z depresijo. Razumevanje te povezave omogoča učitelju, da izbere ustrezno kombinacijo AEQ metode in AEQ dihanja, ter z razlago in vajami postopoma pomaga klientu čustveno dozoreti. Tako lahko uporabi višjo energijo, potrebno za spremembo svoje zavesti, podzavesti in telesa za celosten razvoj in drugačno usodo od družinske.

Depresija pogosto izvira iz potrebe, da bi preprečili spremembo. Za spremembo je potrebna energija, vendar je sprememba strašljiva, zlasti za tiste z nizko čustveno zrelostjo. Čas nas sili v spremembe in napredek, kar zahteva energijo in čustveno zrelost, a pomanjkanje čutvene zrelosti, energije in časa nam onemogoča napredek. Lahko pa delno napredujemo v zavesti in duhovnosti, ki pa ne vključuje telesa in podzavesti. Zaradi vse večjega razkoraka med podzavestno in zavestno čustveno zrelostjo je to utopično, a omogoča kratkoročni napredek.

Kronična bolečina in težave v odnosih nas vse bolj spominjajo na to razliko, toda odpor do celostnih sprememb lahko preživi več kot motivacija bolečine. Delna rešitev je višanje SMI, vendar to vedno poveča entropijo in zmanjša učinkovitost. Tako oseba raje umre, kot se spremeni ali pa okolje raje pusti osebo umreti, kot da bi se sama spremenila, kar bi pozitivno vplivalo na razmerje med zunanjimi in notranjimi pritiski.

Še huje je, da svojih otrok ne more naučiti, kako vplivati na okolje. Tako naslednjo generacijo obsodi na prenizko čustveno zrelost. Zaradi vse večje hitrosti življenja in pomanjkanja časa, se težave začnejo kopičiti, saj oseba živi prekompleksno življenje za njeno čustveno zrelost. Podzavest in telo na eni strani in zavest na drugi sta vedno bolj odtujena. Odtujenost pa stopnjuje in kronično povečuje težave, anhedonijo in depresijo, ki se zaradi travme iz otroštva preliva v reprodukcijo in odpor do starševstva. Pri proučevanju depresije ugotavljamo, da je pravilno in učinkovito dihanje v neuravnoteženem okolju nemogoče, ker sta ritem in način dihanja usklajena s ritmom, načinom gibanja in vedenjem okolice, ker je oklep membrane ne more v nedogled ohraniti razlike med notranjo in zunanjo ravnjo urejenosti. Oklep je namenjen začasni zaščiti pred notranjimi in zunanjimi pritiski in zahteva dinamičnost spremembe okoljskega pritiska, za kar pa rabimo primerno čustveno zrelost za obvladovanje hitrosti delovanja okolja in ravni energije.

Življenje v primitivnem okolju z nizko energijo in hitrostjo življenja zahteva drugačno čustveno zrelost kot življenje v sodobni metropoli. Imobiliziramo določena vedenja, da bi preživeli v okoljih, kjer sta čustvena zrelost in učinkovitost nizki. Postopoma izgubljamo sposobnost dinamičnega vplivanja na okolje in dinamičnost pritiska v okolju, kar vodi do kronično povečanega ali znižanega pritiska, zaradi česar skeletne mišice izgubijo dinamiko spreminjanja tonusa, ki je naravno in pravilno delovanje in struktura mišice zahteva, kar povzroči kronično povišan ali zmanjšan mišični tonus membrane.

Scenariji, če je pritisk okolja kroničen:

1. S sintropičnimi čustvi izboljšamo situacijo.

2. Z entropičnimi čustvi prekinemo ali omejimo odnose

3. Energija ki je namenjan za izražanje čustev in vplivu na okolje se usmeri v kronično aktiviran oklep, ter se postopoma spremenimo v letalo ali podmornico

4. Postanemo zombi zaradi zmanjšane produkcije življenjske energije (plitkega mišjega dihanja, prehrane in depresije)

Hkrati moramo delovati tako, da izenačimo pritiske, ko se jih bolj zavedamo. To zagotavlja kratkoročno olajšanje, vendar kroničnost situacije ter pomanjkanje čustvene zrelosti in učinkovitosti za obvladovanje le-tega omejujejo njegovo učinkovitost. SA in SO nam preprečujeta, da bi prepoznali nesmiselnost in dolgoročno škodo, ki si jo povzročamo s to olajšavo, ki jo napačno razlagamo kot sprostitev. Proces seveda prizadene in zahteva neučinkovito dihanje.

Podzavest some je navajena, da so pritiski kronični in nedinamični, predvsem zato, ker se čustveno nerazvita in neučinkovita oseba boji sprememb, ker ne ve, kako se nanje odzvati. Tako se otrok že od rojstva od skrbnika uči, da so spremembe slabe, da je večinoma nadzorovana dinamičnost slaba za somo, ker zahteva čas, izkušnje, modrost in čustveno zrelost. Torej je navidezno in začasno boljša rešitev omejevanje kompleksnosti in ohranjanje istega stanja, kjer soma dobro izuri podzavest in ga vzdržuje in ker je v tem učinkovita, ga težko opusti.